KULTURNI DAN SEDMOŠOLCEV

V četrtek, 11. 2. 2016, smo se učenci šestih, sedmih, osmih in devetih razredov odpravili na kulturni dan v Ljubljano.

1

Učenci sedmih razredov smo se sprehodili po Ljubljani ter pripešačili do Plečnikove hiše. Ker nam je ostalo še nekaj minut, smo v miru pomalicali, nato pa se razdelili v dve skupini. Obe skupini sta spoznavali življenje in delo Jožeta Plečnika ter si ogledovali njegovo hišo, ki je bila pred kratkim obnovljena.

2

Prvi prostor, v katerega smo vstopili, je bila veža. Nekaj vencev je še iz Plečnikovega časa ostalo na steni, poleg je bil pritrjen kipec Jezusa. Namreč Plečnik je bil tudi močno vraževeren in veren. Skozi okno veže smo imeli pogled na stolp, ki ga je dal zgraditi. V življenju mu je bilo pomembno samo to: stolp, mula, on sam in vrt. Želje so se mu uresničile, saj je dobil svoj stolp in ogromen vrt, a mule žal nikoli ni imel.

Bil je mrkega obraza, ljudi ni preveč maral, a vseeno je poučeval v šoli, kjer mu je bila pomembna predvsem natančnost – bil strog in resen. Redko so ga videli z nasmehom na obrazu, a kadar je bil zraven njegov psiček Sivko, se je smejal. Poleg Sivka je imel še nekaj pritlikavih kokoši ter mačka.

3

Stopnice iz veže so vodile v kuhinjo, ki je bila preprosta in skromna. Imela je mizo, okrog nje pa je bilo pristavljenih nekaj stolov in tudi »glavni« stol, ki si ga je Plečnik naredil sam. Bil je nekaj posebnega, saj je imel »obraz« – obstajajo govorice, da je Plečnik na njem prikazal sebe.

4

Plečnik naj bi zgodaj zjutraj prihajal v kuhinjo in se usedel zraven štedilnika na stol, ki je bil posledično dobro ogret. Na desni strani je imel manjšo mizico, ki jo je Plečnik uporabil kot pripomoček za risanje, da je že navsezgodaj začel ustvarjati. Risal je sam, saj je imel rad mir in tišino.

Po stopnicah smo se za tem povzpeli v Plečnikovo spalnico.

5

Spalnica je bila v stolpu, ki smo ga lahko videli iz veže. Bila je prav tako majhna, v sebi pa je hranila ogromno stvari. Njegova postelja je bila praktična, saj jo je Plečnik zgradil sam, pri tem pa ni uporabil niti enega žeblja. Smiselno je zlagal skupaj lesene letvice ter ustvaril svojo posteljo, nanjo pa tudi pritrdil manjša kolesca, da jo je lahko poljubno premikal. Sicer je bila rahlo prekratka zanj, saj je bil velik. V sobi je imel tudi ogromno mizo, ki pa ni bila vedno praktična, saj je na njej ležalo ogromno stvari, npr. leseni geotrikotniki, druga ravnila različnih velikosti in širin, svinčniki, ki jih je brusil z brusnim kamnom, da jih je izostril, večkrat pa se je tam našla škatlica cigaret, saj je Plečnik imel to grdo navado, da je kadil. Na polici je stal čudovit svečnik, ki je bil sprva namenjen cerkvi Sv.Mihaela. Poleg svečnika je stal kipec orla s križem, ki je najprej imel svoje mesto v Bežigrajskem stadionu. Plečnik je izdelal tudi manjšo žogico, ki je bila darilo Sivku. Medtem ko je Plečnik načrtoval, je Sivko grizel svojo žogico in prosil Plečnika, naj mu jo vrže na vrt.

Pred sabo je Plečnik imel veliko okno, od koder je videl na svoj božanski vrt. Ljubljano je imel zelo rad, o njej je pogosto govoril zelo lepe besede. Na mizi  je vedno imel velika očala, ki jih je v nekem obdobju zelo potreboval, saj je bil kratkoviden, njegova dioptrija je takrat znašala kar -9,75.

6

Nato smo si ogledali kopalnico, ki je bila najmanjši prostor v hiši, a v njej je bilo vse, kar je potreboval. Imel je manjšo kopalno kad ter zraven veliko vrst mil. Na visoki omari je še vedno pripet list, na katerega je Plečnik napisal navodila za svojo gospodinjo Urško.

7

Nato smo se odpravili po stopnicah navzdol ter vstopili v Plečnikovo zasebno sobico, ki je bila res majhna, a dolga. V njej je stala miza, za katero je Plečnik pogosto kramljal s svojimi prijatelji, prav tako tudi razmišljal in načrtoval. Na njej je bila nagrada za zaslužnega meščana Ljubljane, ki jo je na koncu dobil tudi sam, in svojevrstna prenosna svetilka, ki jo je naredil na Dunaju. Čeprav bi ga z dvorišča lahko videla le njegova gospodinja Urška, je okna zastrl, da bi bil popolnoma sam. Za njim je stala peč, ki pa ni bila samo navadna peč, temveč je na sredi imela manjšo pipo, iz katere je lahko tekla topla voda, ki si jo je Plečnik rad privoščil. Na stenah je viselo nekaj daril, ki so mu jih prijatelji podarili za njegov rojstni dan. Zraven omare za vrati je bil skrit kolovrat, ki ga je načrtoval in oblikoval sam, namenjen pa je bil gospodinji Urški.

Na hodniku je stal kipec leva z dvema glavama, ki mu ga je podaril predsednik Prage.

Nato smo se odpravili v Plečnikovo risalnico nadstropje višje, v kateri je prav tako stala velika miza, pred njo pa velik stol, na katerem je sedel samo Plečnik. Na mizi je imel nekaj pripomočkov, med njimi tudi ank oz. egipčanski znak, za katerega še nihče ne ve, kaj natanko bi lahko pomenil Plečniku, sklepajo, da je morda bila lupa, a stekla ni bilo noter. Na mizi se je našel tudi kavni mlinček. V tej sobi je imel tudi nekaj svojih najboljših študentov. Soba je bila okrogla, tako kot spalnica.

Po ogledu risalnice nas je vodička popeljala v Plečnikov zimski vrt. V njem je bilo hladno, krasili pa so jo štirje jonski stebri, njen pogled pa je segal na vrt, ki ga je Plečnik močno občudoval.

10

Zunanjost zimskega vrta je bila zelo lepa, prav tako notranjost. V njem je Plečnik gojil ogromno mediteranskih rastlin, za katere je prav tako dobro skrbel kot za tiste zunaj. Zimski vrt je zasnoval sam, saj je imel odveč del ozemlja, ki ga je odkupil. Na vratih je imel grb s čebelami, kar je bil znak marljivosti. V sobi je bila tudi peč, na kateri so počivale rastline. Zakuril jo je v hladnejših mesecih, nato pa polival z vodo, da se je ustvarila para, ki je ogrevala celoten prostor. Poleg tega je znal Plečnik izredno dobro reciklirati, zato je pogosto uporabil odvečne snovi za material. Plečnik je za zimski vrt naredil posebna vrata, ki so bila namenjena študentom, da se niso sprehajali po njegovem domu in so vodila naravnost ven. Okna so bila zgrajena iz betona, a kljub temu praktična.

Na koncu smo se sprehodili še po njegovem vrtu. Res je bil velik, prav tako lep, za Plečnika pa je bil vse. V njem je bilo posajenih nekaj dreves, ki so svoje krošnje že kazale nebu, med gredicami pa se je vila kamnita pot, ki so jo spremljale različne sadike.  Ob poteh so se vili jarki, v katerih je ob deževnih dnevih vijugala voda. Na delu vrta je stal pisan čebelnjak, v katerem je imel Plečnik čebele, ki so mu razgibale življenje. Na drugi strani je je bil manjši skalnjak, na katerem je bilo nekaj zelišč in različni kamni. Prav tako je tudi tu stal kamnit umivalnik, ki je bil tu še posebej priročen.

Po vodenem ogledu smo vsi skupaj odšli v muzej, kjer smo sami pogledali nekaj stvari, kaj novega poslušali in prebrali. Izvedeli smo, da je Ljubljana prav zaradi Plečnika urbanistična in arhitekturno  umetnina. Plečnik je ustvarjal predvsem na Dunaju, v Pragi in seveda Ljubljani. Verjel je v pregovor: »Če boš ti spoštoval red, bo red spoštoval tebe.« To je namreč tudi upošteval, bil je zelo urejen. Če je bil kdaj dobre volje, se je usedel s prijatelji ter začel govoriti o svoji mladosti, njegove debate pa so trajale pozno v noč. Veliko njegovih znancev pa je tudi pravilo, da Plečnik ni pretirano cenil mesa, saj mu je bila zelenjava ljubša.

V drugem delu kulturnega dne smo se odpravili v Kinodvor Ljubljana, kjer smo si ogledali dokumentarni film Svobodna šola režiserke Amande Wilder, ki se je odločila za črno-belo tehniko. V filmu eno šolsko leto spremljamo različno stare otroke, ki jim ni treba računati, pisati in poslušati učiteljev, temveč lahko prosto tekajo po hodnikih, rišejo, se igrajo. Pravil ni oz. pravila oblikujejo na skupnih sestankih (npr. »Naj delamo, kar hočemo.«, »Če rečem, naj nekdo neha, naj potem neha.«). Sčasoma se je pokazalo, da so otroci razvajeni in se niso držali splošnih pravil. Ravnatelj večkrat ni imel besede pri odločanju, na koncu pa mu je bilo vsega skupaj dovolj, zato je napovedal svoj odhod, če ne bo prišlo do sprememb.

Film je bil mestoma slabše razumljiv, a bistvo je večina razbrala, in sicer da potrebujemo pravila. Večina učencev se je tako raje odločila za »normalno« šolo, kjer so pravila, čeprav strožja. V taki šoli se naučimo veliko več kot v svobodni šoli, kjer se bi obnašali kot doma.

11

Kulturni dan je hitro minil, a je bil poučen in obenem tudi zabaven.

 

Ivana Bernetič, 7. a

 

(Skupno 126 obiskov, današnjih obiskov 1)

Morda vam bo všeč tudi...