MEPI – druga odprava
Petek se je začel kot ponavadi. Zjutraj smo odšli v šolo, nato pa je prišla peta šolska ura. Bilo nam je dolgčas, zato smo bili veseli, saj smo lahko od pouka odšli 20 minut prej. Po pravici povedano, se vsaj meni tisti dan ni ravno dalo hoditi. Razpoloženje se mi je hitro dvignilo po sladici pri kosilu. Naša skupina je šla na pot prva. Na začetku je bilo vse super, pogovarjali smo se, peli smo in bilo je zelo zabavno. Kmalu pa se je vse spremenilo. Začeli smo hoditi gor in dol po čudnih poteh, ki sploh niso bile prehodne. Vztrajno smo gledali zemljevid, hodili smo kar nekaj časa in po dveh urah smo si priznali, da smo se izgubili. Naredili smo 6 km in še vedno smo bili na Stari Vrhniki. Naposled nam je po nekaj minutah in sedmih klicih drugi skupini ter pomoči učiteljice le uspelo priti na pravo pot. Za drugo skupino smo prišli na cilj dobre volje in samo uro kasneje. Hitro smo postavili šotore in skuhali večerjo. V lovski koči smo našli žogo, zato smo igrali nogomet in jo metali na koš. Obiskala sta nas tudi lovca in nam predstavila njihovo delo. Zunaj je bilo že temno, ko smo dobili nepričakovan obisk. Nekaj naših sošolcev in sošolk je prišlo peš iz Podlipe. Niso ostali dolgo, mi pa smo še malo govorili in ko je ura odbila polnoč smo se odpravili spat. Spali smo precej bolje kot na prvi odpravi. Zjutraj smo hitro pospravili, pojedli zajtrk in se odpravili naprej. Na eni izmed postojank smo se ustavili in pojedli malico. Kmalu za nami je prišla tudi druga skupina in pot smo nadaljevali skupaj. Na travniku smo skuhali kosilo, se odpočili in se malce sončili. Nato smo se sprehodili mimo učiteljice Martine pri kateri smo se odlično posladkali. Čisto na koncu poti, tik preden smo se srečali s starši, nas je ujelo nekaj dežnih kapljic. Včasih je bila pot naporna, sploh prvi dan, ko smo se malo izgubili, vendar lahko rečem, da je vsekakor bilo vredno iti.
Nika Indihar
