Mateja Oblak, tel.: 01 755 80 57, mateja.plut@guest.arnes.si
Ko se sprašujete, koliko samostojnosti in odgovornosti zmore vaš otrok, je odgovor: »Toliko, kolikor ga boste naučili.« Temelj moralnih in etičnih vrednot ter osnovnih življenjskih navad s samostojnostjo, otrok pridobi v družini.
Če so temelji dobro postavljeni, z vstopom v osnovno šolo, večina otrok ne bo imelo težav. V času osnovnega šolanja otrok pridobiva znanje, se uči živeti z drugimi in postopoma oblikuje svojo podobo odraslega. Za marsikoga je to enostavno, nekaterim je težak prvi korak, drugi se težje znajdejo v puberteti.
Večina otrok zmore prehod v življenje z obveznostmi brez večjih težav, tudi takrat, ko je pred njimi pomembna odločitev, na primer kam naprej po osnovni šoli. Pa vendar ― vsi otroci občasno potrebujejo nekoga, ki mu lahko zaupajo svoje drobne zadrege, se pogovorijo o dvomih o sebi in drugih, zastavljajo vprašanja, ne da bi se bali, da so le-ta nepomembna ali neumna.
Na naši šoli vam in otroku lahko pomaga, svetuje ali poišče ustrezno pomoč šolska psihologinja, gospa Mateja Oblak in specialni pedagoginji gospa Jana Martinšek in gospa Jasmina Šebenik. V okviru šolske svetovalne službe sodelujejo z učenci, starši, učitelji in z zunanjimi ustanovami.
Dragi starši, potrkajte na njihova vrata, pokličite jih po telefonu ali kako drugače stopite v stik z njimi, kadar začutite, da potrebujete spodbudo ali strokovni nasvet, včasih samo klepet. Odzovite se na njihov klic. Spregovorite z otrokom o tem, kaj doživlja in mu pomagajte, da se bo naučil v pravem trenutku poiskati pomoč.
Naj vam za konec ponudim nekaj konkretnih primerov, ki vam, dragi starši, pomagajo presoditi, kdaj je “pravi trenutek”, ko je potrebno poiskati pomoč:
- Rekel sem mu že, naj me pusti pri miru, pa me še vedno tepe.
- V razredu me vsi zafrkavajo, nočejo sedeti z menoj.
- Vsako jutro zaspi, »ne sliši budilke«.
- Vsak dan moram prinesti v šolo kaj novega ali denar.
- Na spletu pišejo same grde stvari o meni.
- Na družabnem omrežju me nagovarjajo naj objavim fotografijo. Tega ne želim.
- Samo učim se, pa vseeno dobim cvek.
- Učil se je, pa je vseeno “šprical” uro.
- Dobil sem slabo oceno, pa sem se res veliko učil. Ne morem več, ne upam domov.
- Vem, da bi moral k dopolnilnemu pouku, tudi vstanem pravočasno, potem pa ne grem.
- Večkrat ne vem, kaj je za nalogo ali pa ne znam rešiti domače naloge.
- Vsi mi težite. Doma me ves čas preganjajo k učenju, pravega miru pa ni.
- Ves čas poslušam, kaj vse je narobe z mano. Nihče me ne razume, nikogar ne zanima, kako se jaz počutim.
- Prebral sem, da bodo delavnice na šoli. Zanima me …
- Rada bi kaj več vedela o poklicu, ki me zanima.
- Mislim, da ima moja sošolka doma s starši težave. Rada bi ji pomagala, pa ne vem, kako.
- Šolo v naravi je brez veze. Tudi doma so rekli, da preveč stane.
