Večer druženja in zabave za nadarjene in vedoželjne
Prejšnji teden smo imeli na šoli najboljšo zabavo, kar jih je možno, če si v ustanovi, kjer se učiš in imaš ocenjevanja. Zbralo se nas je nekaj učencev iz devetih razredov. Naše učiteljice so nas povabile naj se pridružimo večernim delavnicam, ki bi jih omogočile one, organizirali pa mi. Strinjali smo se in se začeli, ne najbolj navdušeno, pripravljati.
Ko smo v petek zvečer prišli v šolo, se nam niti približno ni sanjalo, kakšen večer nas čaka. Učiteljice so bile za petek zvečer presenetljivo dobre volje. Zbrali smo se v avli in se nekaj časa trudili z lučmi (hoteli smo jih ugasniti, da bi bilo vzdušje bolj napeto). Ko nam je končno uspelo, smo se odločili, da je čas za skrivalnice v temi. Izžrebali smo sošolca, ki je štel tri minute, mi pa smo se poskrili. Čeprav so me našli med prvimi, sem se imenitno zabavala in vsi smo bili nasmejani že po prvih minutah. Ko smo se skrivalnic naveličali, smo se razdelili v skupine, kjer smo delali raznorazne stvari. Nekaj učencev je peklo palačinke, nekaj jih je pripravljalo kviz in nekateri smo izdelovali novoletne voščilnice. Vmes smo si prebrali članek, katerega naslov sem pozabila, a govoril je o nekem norem milijonarju ali biljarderju, ki pričakuje, da bomo v prihodnosti živeli v vesolju. Upam, da ga pobere, preden se odloči načrt izvesti. Vsekakor človek glave nima na pravem mestu. Kakorkoli. Ko so bile vse palačinke pripravljene, smo jih s slastjo pojedli in potem za sabo (ob spodbudi učiteljic), tudi pospravili. Ker se s polnimi želodci ne dela nič drugega kot počiva, smo se posedli na tla in igrali igro morilca, ki ni tako kruta kot se sliši. Seveda smo večino časa porabili za organizacijo igre, ko pa je vsak hotel kaj pripomniti. Končno nam je učiteljica Govekar v šali zagrozila, da nas bo v ponedeljek vprašala zgodovino, če ne bomo tiho in potem je igra stekla. Nekaj časa smo se zabavali in se odločili, da zamenjamo igro. Nekaj učencev je organiziralo igro improvizacije, katere bistvo je, da skupaj s sošolci zaigraš naključen dogodek, ki si ga zamisliš, nato pa tisti, ki vodi igro, improvizacijo ustavi in zamenja igralce. Nasmejali smo se do solz in nemalo trenutkov si bomo za dolgo zapomnili. Za konec pa je bil na vrsti kviz naključnih vprašanj, ki smo jih pripravili. Izvedeli smo veliko stvari, ampak če sem iskrena, mislim da smo jih tudi veliko takoj pozabili. Zabavo bi raztegnili do polnoči, če bi le mogli, a ura je bila omejena. Ob devetih zvečer smo se z iskricami v očeh odpravili domov.
Ta večer bo zagotovo ostal v mojem spominu še zelo, zelo dolgo. To je bil eden najboljših večerov sploh. In rada bi se zahvalila vsem učiteljem, ker so nam to omogočili. Najlepša hvala!
Vita Glamočak, 9.a
