DOMIŠLJIJSKI INTERVJU Z DOBRIMI DECEMBRSKIMI MOŽMI PRI IZBIRNEM PREDMETU ŠOLSKO NOVINARSTVO

Učenci izbirnega predmeta šolsko novinarstvo so v sklopu spoznavanja značilnosti publicističnega besedila intervju naredili domišljijske intervjuje z dobrimi možmi, ki decembra obiskujejo in obdarujejo otroke. Preberite, kaj zanimivega so izvedeli in zapisali …

VIDEO INTERVJU Z BOŽIČKOM

Tako kot vsako leto sem tudi letos opravila intervju  z Božičkom. A letos je intervju potekal malo drugače. Dobila sva se na video povezavi “božičkovnet”. Najin pogovor je potekal takole:

Hvala, da ste se odzvali mojemu povabilu na video klic. Vidim, da vam je od lanskega leta še malo zrasla brada in videti ste še modrejši. Za začetek me zanima, kako se spopadate z moderno tehniko, ki nam pomaga v tem času, ko se ne moremo videti v živo?

S to tehniko se komaj spopadam, saj takrat, ko sem še jaz hodil v šolo, ni bilo ne prenosnih telefonov, ne računalnikov in tudi nobene druge tehnike. To področje mi je zato manj poznano. Če rabim pri tem pomoč, se obrnem kar na moje pomočnike škratke, ki mi pomagajo tudi pri pripravi daril za pridne otroke.

Ali morda že veste, kako bo letos potekalo obdarovanje?

Ja, potekalo bo tako, kot vsako leto. Je pa res, da bo to malo težje izvedljivo, saj letos zaradi korone veliko ljudi svoj čas preživlja doma in bom težko na skrivaj prinesel darila. Pa seveda ne smem pozabiti na masko, da se ne okužim. Le kdo bi potem opravil to delo namesto mene?

Kako vam uspe obdariti toliko otrok v eni sami noči?

Hmm, to naj bi bila skrivnost. No, če pa že sprašujete, vam jo bom na hitro in potihoma zaupal: da lahko obdarim vse otroke v eni sami noči, potrebujem kanček čarovnije. Potrebujem pa tudi čaroben prah, s katerim sem hiter kot blisk.

Ali vam je kdaj težko biti Božiček?

Ja, od časa do časa mi je težko, ko vidim otroke, ki so žalostni, nesrečni ali pa celo trpijo. Takrat mi je še posebej težko pri srcu.

Zdaj pa mi malo oprostite … Aaaaaačččččččihhhhhhhhhhhhh!

Ojoj! Na zdravje, gospod Božiček, kaj pa je zdaj to?

Ah, malo sem se prehladil, a nič zato.

Joj, upam, da ni to korona!

Ne, ne, prepričan sem, da ni korona, le bežen zimski prehlad.

No prav, pa nadaljujva z intervjujem. Poznam kar veliko otrok, ki v vas ne verjame. Kako jih prepričate v vaš obstoj?

Za to potrebujem kanček čarobnega prahu, ki pričara božičnega duha, nato pa se še posebej potrudim z darilom in zraven napišem še voščilnico, kamor so tudi podpišem. Takrat otroci običajno verjamejo v moj obstoj.

Katera darila si otroci najpogosteje zaželijo?

Otroci imajo res bujno domišljijo, zato me velikokrat prosijo za kakšno žival, včasih je njihova želja povezana tudi z magičnimi živalmi. A na žalost, jim tega ne morem dati, saj bi živali lahko med  dolgo potjo poginile ali se ponesrečile. Zato jim raje prinesem kakšnega plišastega medvedka. Zadnje čase si zelo pogosto zaželijo tudi elektronike, ki je jaz še ne obvladam.

Ali so se darila in želje v zadnjih letih kaj spremenila?

Uf, želje so se tako spremenile, da včasih skoraj, da ne vem, kaj si otroci zaželijo. Kar nekaj otrok me je prosilo za telefon in neko čudno napravo, ki ji rečejo i-phone. Ker nisem vedel, kaj to je, sem pomoč poiskal pri škratku Pametnjačku, da mi je razložil. Aaaaaaapppppppppppppččččččččččččiiiiiiiiiihhhhhhhhh!

Božiček ste prepričani, da je z vami vse vredu?

Ja, ja, kar nadaljujva.

No, prav. Kaj naredite, če si otrok zaželi nekaj, kar ni mogoče (npr. mir v državi, zdravje …)?

Hmm, takrat jim podarim nekaj, da jim vlije moč in upanje, da lahko to dosežejo.

Aaaaaaaaaaaapppppppppppppppppččččččččččččččiiiiiiiiiiiiihhhhhhhhhh! Joj, ta prehlad! Žal se ne počutim najbolje in bi bilo morda najbolje, da se za danes posloviva. Bojim se namreč, da vas s tem groznim kihanjem ne okužim preko računalnika.

Vredu, gospod Božiček. V veselje mi je bilo spet poklepetati z vami. Želim si, da čim prej ozdravite, in da obiščete tudi mene. In ne pozabite – naslednje leto se spet slišiva in upam, da takrat v živo. Na svidenje!

Seveda, na svidenje!

Bina Fefer, 7. a

Domišljijski intervju z Miklavžem

Vsi ga dobro poznamo po imenu Miklavž in po tem, kako nas vsako leto obišče in prinese darila. Znan je tudi pod imenom sveti Nikolaj škof. Ker gre za zanimivo osebnost, smo se odločili, da o njem izvemo kaj več. Odpravili smo se k njemu in ga prosili za intervju.

Povejte nam kaj o svojem življenju in kaj vas je navdihnilo, da ste se odločili otrokom in družinam nositi darila?

Odraščal sem se v mestu Mira. Tam sem spoznal tudi tamkajšnjega škofa. Posvetil sem se krščanstvu, ki tiste čase še ni bilo zaželeno.  V Miri sem postal duhovnik, pozneje pa tudi škof. Nekaj let sem bil zaprt v ječi, ko pa so me izpustili, sem se spet posvetil škofovski službi. Takrat in že prej sem opazil koliko je revščine, zato sem začel najbolj revnim družinam nositi denar. Tako se je vse to začelo.

Zakaj ste si za pomočnike izbrali ravno angelčke?

To je res dobro vprašanje. Na začetku sem vse delal sam, potem pa zaradi obilice dela in svoje starosti tega nisem zmogel več in sem prosil za pomoč. V nebesih so mi dodelili angele. V začetku nisem vedel, kako bo to delovalo, vendar sem potem videl, kako odlični pomočniki so. Zdaj jih ne bi zamenjal z nikomer drugim.

Zakaj ste si izbrali tudi parkeljce in zakaj ste jim dodelili nalogo, da strašijo poredne otroke?

V bistvo si jih nisem sam izbral, kar sami so prišli k meni. Nisem vedel, kaj naj z njimi. Ko pa sem videl, da so zaradi njih otroci bolj pridni, sem jih obdržal in jim postavil tudi nekaj pogojev. Dogovorili smo se, da lahko strašijo otroke, vendar ne najmlajših in ubogati me morajo na besedo.

Koliko daril prinesete vsako leto otrokom po svetu?

Sploh ne vem več. Zdi se mi, da je vsako leto več otrok, ki želijo biti obdarovani. Nekateri izmed njih si želijo preprosta darila, nekateri pa želijo vedno več. Saj bi jim jih prinesel, a kaj, ko niso pridni. Če pa so otroci pridni, jim prinesem, kar si želijo.

Kolikšno razdaljo prepotujete vsako leto in kako potujete?

Vsako leto prepotujem cel svet, morda se v kakšnem kraju ustavim dvakrat ali trikrat. Odvisno, kako pridni so otroci. Vsako leto potujem peš. Včasih pa mi kakšni prijazni ljudje posodijo svoje konje in vprego, da je moje potovanje lažje. Nazaj grede jo seveda vrnem.

Ali vam potovanje okoli sveta dela kakšne težave?

Vsake toliko se mi zdi, da potovanja ne zmorem več, a se vedno zelo potrudim, da se to ne zgodi. Do sedaj mi je na srečo to dolgo in naporno potovanje uspelo še prav vsako leto, zato si potem vedno rečem, da mi bo uspelo tudi drugo leto. In glej, res mi uspe! Res ne vem kaj bi bilo, če ne bi zmogel več poti in sprašujem se, kdo bi potem nosil darila vsem tem otrokom, ki jih vsako leto obdarim.

In še za konec – ali vam je ta služba všeč in ali bi jo radi zamenjali?

Moj odgovor ne bo dolg. Rad imam to službo, vendar res včasih pomislim, da bi jo morda zamenjal. V takšnih trenutkih potem vedno pomislim na vse otroke, ki bi bili zaradi tega žalostni. Zato nikoli ne razmišljam preveč o tem. Vsako leto se potrudim po svojih najboljših močeh.

Emilija Cukjati